Naravno je, da nam zaradi nenaravnega načina življenja, kronično primanjkuje vitamina D, kar povzroča neštete zdravstvene težave!

Po strogi defniciji je vitamin snov, ki je nujna za življenje in je telo samo ne tvori. Po tej opredelitvi vitamin D ni vitamin, saj ga telo samo tvori, kadar smo z večjim delom nezaščitene kože izpostavljeni neposrednim sončnim žarkom, ko so ti dovolj močni. Od tod tudi ljudsko ime tega vitamina – vitamin sonca ali sončni vitamin. Čeprav se vitamin D v končni fazi spremeni v izjemno pomemben hormon, ga iz zgodovinskih razlogov še vedno uvrščamo med vitamine. Za vitamin velja tudi zato, ker je za njegovo tvorjenje potreben zunanji vpliv (UVB žarki) in ga je v manjši meri možno zaužiti s hrano.

Na podlagi dejstev, da:

  • vitamin D sintetiziramo le, če smo z večjim delom nezaščitene kože izpostavljeni neposrednim sončnim žarkom med 10. in 16. uro od začetka aprila do konca septembra;
  • smo v tem času v zaprtih prostorih, avtomobilih, oblečeni ali namazani z zaščitnimi kremami ali se soncu izogibamo;
  • s hrano lahko pridobimo le nekaj odstotkov potrebne količine vitamina D;
  • vnetni procesi in vse oblike tumorjev (tudi tisti, ki se ne spremenijo v škodljivi karcinom) ter številna zdravila (tudi cepiva) znižujejo raven razpoložljivega vitamina D;
  • vse pogostejša debelost zmanjšuje razpoložljivost vitamina D;
  • starejši tvorijo manj vitamina D zaradi slabše kakovosti kože ter
  • vitaminu D ne vemo veliko in državni organi, zadolženi za področje zdravja, zdravstveni in prehranski strokovnjaki prebivalcev ne obveščajo o njegovem pomenu in ne motivirajo za dobro preskrbo z njim,

je možen le en logičen sklep: skoraj vsem primanjkuje vitamina D. To potrjujejo tudi rezultati številnih znanstvenih raziskav, ugotovitve državnih in meddržavnih organov.

V strokovnem mnenju, ki so ga pripravili sodelavci ene najuglednejših svetovnih klinik Mayo, uvodoma navajajo, da je “pomanjkanje vitamina D priznano kot pandemija z neštetimi zdravstvenimi posledicami".

Deli s prijatelji