|
|
|
Sindrom X (metabolični sindrom)
Leta 1956 je J. Vague ugotovil, da je nizko tveganje za boleznimi srca in ožilja povezano ne samo s količino, ampak tudi s presnovo maščob. Deset let pozneje je J.P. Camus uporabil izraz metabolični sindrom in opozoril, da je pri bolnikih s sladkorno boleznijo, z zvišanim nivojem lipidov v krvi in gihtom, znatno povečano tveganje za boleznimi ožilja.
Leta 1968 sta H. Haller in M. Hanefeld razširila pojem metaboličnega sindroma in v njega vključili še debelost, diabetes tipa B, dislipedijo, zvišan krvni tlak in inzulinsko rezistenco (odpornost na inzulin).
Displipedija pomeni zvišanje nivoja trigliceridov in zmanjšan nivo HDL holesterola.
Reaven meni, da inzulinska rezistenca ni poseben metabolični problem in zato vztraja pri nazivu Sindrom X, ki je tudi kardiološki termin. To je pojav močnih bolečin v prsnem košu (predvsem pri ženskah v menopavzi), kljub povsem normalnim izvidom in normalnemu delovanju srca v stanju mirovanja.
Znanstvenika DeFronzo in Ferrannini predlagata izraz Sindrom inzulinske rezistence (Insulin resistance syndrome - IRS), predvsem zato, ker je osnova vseh sprememb moteno inzulinsko delovanje.
Ne glede na ime, so vsi znanstveniki enotni v oceni, da so bolniki s tem sindromom zelo ogroženi pred boleznimi srca in ožilja.
Značilnosti bolezni so:
1. debelost, predvsem zgornjega dela telesa (androidna oz. moška oblika debelosti v obliki jabolka in manj pri obliki hruške);
2. motnje pri izkoriščanju glukoze v celicah;
3. zvišana koncentracija trigliceridov v krvi;
4. zvišan krvni tlak.
Osnovna značilnost sindroma X je to, da se vse težave pojavijo istočasno in skupaj ter tako bistveno povečajo ogroženost organizma. |
|
|
