|
|
|
Preddiabetično stanje
Preddiabetično stanje je stanje telesa, ko nastopijo opazne težave zaradi nepravilne presnove ogljikovih hidratov oz. motnje pri delovanju inzulina. Poznavanje teh začetnih simptomov je zelo pomembno, saj imamo tako še čas, da se s pravilno prehrano izognemo sladkorni bolezni ali pa vsaj, da jo prestavimo za nekaj let ali desetletij.
Vedenje o simptomih, ki so lahko zanesljiv znak, da že imamo težave s presnovo sladkorja, je pomembno tudi zato, ker občasne zdravniške kontrole lahko kažejo na normalno koncentracijo glukoze v krvi, ali pa na rahlo zvišanje, zaradi česar nihče ne dela preplaha.
Znak za preplah sprožite takoj,
1. če približno dve - tri ure po obroku začutite lakoto, omotičnost, zbeganost, se začnete potiti, začutite pomanjkanje koncentracije, volje, v hujših primerih nastopi močnejše znojenje, drhtenje, panika, srčni utrip postane pospešen;
2. če po obroku postanete utrujeni, lenobni, zaspani, brezvoljni;
3. če ste ob popoldanskem času pogosto lačni, utrujeni;
4. če se hitro zredite (ni pomembno ali tudi hitro shujšate);
5. če v situacijah napetosti, stresa, žalosti, utrujenosti posegate za hrano, predvsem za sladkarijami, čipsi in drugimi prigrizki.
Na redne preglede naj hodijo osebe, ki imajo v družini sladkornega bolnika (bolezen je dedna, vendar se ne aktivira vedno), debele osebe, osebe, ki imajo zvišane maščobe v krvi, zvišan krvni pritisk in ženske, ki so imele med nosečnostjo sladkorno bolezen.
Prvi znaki, da bomo imeli višje oz. visoke koncentracije sladkorja v krvi (to je definicija sladkorne bolezni), so opozorilni znaki zaradi nizke koncentracije sladkorja v krvi. To je tudi normalno, saj nizke koncentracije glukoze v krvi kažejo na motnje delovanja inzulina.
Ko zaužijemo z ogljikovimi hidrati bogato hrano, v procesu predelave iz ogljikovih hidratov nastane sladkor, ki pride v kri. Naloga krvi je, da sladkor, torej glukozo, pripelje do celic, vendar te naloge ne more opraviti sama. Ko telo zazna višjo koncentracijo glukoze v krvi, pošlje signal trebušni slinavki, da proizvede in v kri pošlje hormon inzulin, ki bo skupaj s kromom GTF glukozo odpeljal v celice. Če je koncentracija glukoze velika, trebušna slinavka pohiti čim prej normalizirati koncentracijo glukoze v krvi in proizvede preveč inzulina.
Inzulin počisti glukozo tako, da je nekaj spravi v mišične celice, za preostanek pa angažira jetra, da glukozo spremenijo v maščobe (trigliceride), ki se shranijo v maščobnih celicah.
V obdobju, ko smo porabili energijo, ki smo jo dobili z obrokom hrane, bi naj drugi hormon (glukagon) iz maščobnih celic dovajal organizmu potrebno energijo in tako praznil rezerve. Če je v telesu preveč inzulina, bo glukagona manj in naše rezerve ne bodo porabljene. Ponovno se pojavi potreba po novi hrani, po novih ogljikovih hidratih, kar pomeni novi »inzulinski šok«. Zaradi prevelike koncentracije inzulina se celice sčasoma zapirajo pred temi navali, kar privede do tega, da imamo v krvi preveč inzulina in preveč sladkorja. Govorimo o odpornosti na inzulin. Ker inzulin glukoze ne more spraviti v celice, jo telo obravnava kot odvečni sladkor in ga spreminja v maščobe. Pojavi se sladkorna bolezen kljub temu, da imamo dovolj inzulina, ker je ta postal neučinkovit.
Zato smo pogosto lačni in sežemo po dodatnih slaščicah, koščku kruha, sladki pijači in podobnem. Tako telo spet dobi preveč glukoze, ta ponovno povzroči preveč inzulina in ustvari se začaran krog, ki neposredno vodi v težave s sladkorjem in povzroča številne druge, zelo resne zdravstvene težave.
Bolezenski znaki dalj časa trajajoče motnje pri presnovi sladkorja (kronične hipoglikemije) so: pogosta lakota, razdražljivost, nihanje razpoloženja, oblivanje znoja, pojav hladnih (pogosto tudi hkrati vlažnih) rok oz. nog, mišična slabotnost in nenehna utrujenost, brezvoljnost, zaspanost, slaba koncentracija, občutek potrtosti, tesnobe, straha, zaskrbljenosti, zmedenosti, začasna hipna izguba zavesti, nočne more, aritmično bitje srca, sprememba telesne teže.
Vsak od opisanih znakov je vzrok za temeljit premislek o lastnih prehrambenih navadah, za pogovor s strokovnjakom (najboljše s svojim zdravnikom) in za spoznavanje lastnega funkcioniranja (branje knjig in časopisov).
Zavedajte se lastne odgovornosti in velikega vpliva na lastno zdravje. |
|
|
