Najbrž veste, da je bila zaradi svoje pomembnosti knjiga Kitajska študija predstavljena v 30 minutni oddaji na Prvem programu nacionalne televizije. V oddaji sta poleg mene gostovala zdravnik, magister znanosti in znana strokovnjakinja za prehrano z Inštituta za varovanje zdravja RS.

Po odzivih na oddajo sem prepričan, da sva z gospodom korektno opravila svoj del posla, veliko zgražanj pa sem slišal nad tem, kar je povedala strokovnjakinja za prehrano. V pismih bralcev znanega slovenskega dnevnika je neka bralka izrazila globoko nasprotovanje javno izrečenemu pozivu domače prehranske strokovnjakinje, da je dobro vsak dan pojesti za pest velik zrezek, da je mleko dober vir kalcija, da je treba uživati jajca... predvsem iz razloga, ker ljudje nimamo pravice povzročati nepotrebnega trpljenja živali.

Strinjam se z bralko, da je v svetu malo pravih prehranskih strokovnjakov, ki se, zaradi teže znanstvenih dokazov, še drznejo javno priporočati vsakdanje uživanje živalskih izdelkov in čutim enako žalost zaradi nepotrebnega trpljenja živali.

Vendar je mojo pozornost pritegnilo še nekaj drugega. Oseba, ki ima pomemben vpliv na prehranjevanje in zdravje ljudi v Sloveniji, je javno povedala, da je knjigo Kitajska študija pred oddajo le preletela. 

 

Ali gre za osamljen primer? Ali tudi druge strokovne in odgovorne osebe, ki imajo pomemben vpliv oziroma odločajo o tem kaj bodo jedli otroci v jaslicah, vrtcih, šolah, bolniki, varovanci domov za ostarele, zaposleni v javnih zavodih …. ki učijo dijake in študente na raznih šolah in fakultetah, ne poznajo rezultatov tako kapitalno pomembnih znanstvenih raziskav, ki so objavljene v knjigi Kitajska študija? 

Mar je možno, da imamo strokovnjake, ki tovrstne literature ne berejo takoj po izidu v originalu?  Kako je možno, da naši strokovnjaki ne poznajo izsledkov največje raziskave vpliva hrane na zdravje v zgodovini človeštva z imenom Kitajska študija (po kateri je knjiga dobila ime), ki so bili objavljeni v najuglednejših strokovnih in znanstvenih časopisih tega sveta? Kako je možno ne poznati vsebine knjige, ki je utemeljena na več kot 750 znanstvenih delih?

 

Sprašujem se, ali bodo tisti, ki pomembno vplivajo na naše zdravje, sploh kdaj spoznali rezultate teh raziskav? Ali bodo z njimi pošteno seznanjali tiste, ki jim zaupajo? Ali bodo starši, bolniki in zdravi ljudje kdaj spoznali rezultate teh raziskav ali bo to privilegij le tistih, ki bodo sami brali Kitajsko študijo in podobno literaturo? Ali bodo vzgojitelji v vrtcih, učitelji v osnovnih in srednjih šolah še vedno učili, da je nekaj zdravo, kljub neštetim znanstvenim dokazom, da temu ni tako? Ali bodo starši svojim otrokom pripravljali obroke hrane, za katere bodo prepričani, da so to zdravi obroki, v resnici pa niso?  

Zakaj potem naj zaupamo v te institucije in posamezne strokovnjake? Zato, ker vsi vpijejo, kako je treba zaupati domačim strokovnjakom, našemu zdravstvu? S kakšno pravico zahtevajo od nas, da jim zaupamo? Genialni Brecht je zapisal, da se zaupanje izčrpa že s tem, ko se ga zahteva! 

 

Še enkrat se je potrdilo: neznanje je osnovni vzrok (vseh) bolezni. Neznanje tistih, ki bi morali znati in učiti druge, je še bolj nevarno. Tolaži me le to, da za razumevanje osnovnih dognanj objektivne znanosti ni treba biti strokovnjak. Vsak lahko razume kako in katera hrana dokazano vliva na njegovo zdravje in se lahko sam odloči. Osnovni vzrok (vseh) bolezni je torej lahko odpraviti – le naučiti se moramo, kaj nam koristi in kaj nam škodi. Sami! Očitno se ne smemo zanašati na tiste, ki jih vsi plačamo zato, da bi dobro skrbeli za nas.

 

Rad imam živali, a bolj kot za živali me skrbi za ljudi. Ali pa tudi ne. Ljudje sami odločamo o sebi in nepooblaščeno smo si vzeli pravico, da odločamo tudi o živalih - o bitjih, ki v naravi ne jedo ničesar, kar jim škodi in po nepotrebnem ne ubijajo ter ne trpinčijo drugih.

 

Skrbite zase.