Zadnjič sem napisal poučno zgodbico o svojem plesnem učitelju. Pozabil sem zapisati, da vsakič konča trening z besedami: »Zahvalite se drug drugemu! Pohvalite drug drugega!«
Spomnil sem se, da sem pred leti napisal uvodnik Pohvala je kisik za dušo! Preberite, zabavno je:
Popoldan. S soprogo pijeva kavo in se pogovarjava o vsakdanjih rečeh. Iz kopalnice pridrvi tri letni sin s spuščenimi hlačkami pod koleni in z negotovim glasom pove: "Lan je kakal na stranišču!" in čaka na najino reakcijo. Oba z ženo vzklikneva: "Bravo, Lan! Krasno. Vidiš, da gre! Saj si že velik fant!"
In ko ponosni sin ponosnih staršev ves vesel z veliko dodatno dozo samozavesti ponavlja "Lan je veliki!", nadaljuje z gledanjem risanke, s soprogo pa klepetava naprej.
Malo za tem v sobo prileti šolska torba, slišiva pristajanje letečih bulerjev in vzklik: "Nikoli več!"
Trenutek zatem že vidiva srečen obraz lastnika torbe, čevljev in glasu - najin drugi sin Leo, ki končuje tretji letnik gimnazije, ponovno vzklikne: "Nikoli več!"
"Kaj nikoli več?" vprašava oba, skoraj hkrati.
"Nikoli več fizike," odgovori. "Danes smo dobili rezultate zadnje kontrolke, v četrtem letniku pa ni več fizike.", pojasni razlog svojega veselja.
"In koliko si pisal?", sva spet z ženo uigran par.
"Tri!'', odgovori s še vedno veselim glasom.
"Samo trojko si dobil, pa si že vesel," pokomentiram, soproga pa doda: "V osnovni šoli pa si bil med najboljšimi!"
Nasmeh in veselje izgineta z obraza starejšega sina, pobere torbo, protestno obrne hrbet in reče: "Vama pač nikoli nič ni prav." in se zapre v svojo sobo in sam vase.
Nekaj časa ne rečeva nič. Kava ni imela več enakega okusa, volja do sproščenega klepeta je pri obeh ugasnila.
Potem vseeno samokritično ugotoviva, kako hudo sva bila krivična. Lanovo negotovost sva spremenila v veselje in samozavest, Leovo veselje in samozavest pa sva spremenila v negotovost, jezo in žalost.
Zakaj?
To, kar je naredil Lan, je bila najbolj banalna stvar na svetu. Lahko bi Lanu rekla:
"Končno uporabljaš stranišče, tako kot vsi drugi, in to je nekaj povsem normalnega. Fant tvoje starosti bi že lahko sam očistil straniščno školjko in si sam obrisal rit! "
Kaj če bi Leu rekla: "Odlično, vesela sva, da je ta zoprna fizika za tabo. Vidiš, tako se zmeraj dogaja v življenju - vseh težkih in zoprnih stvari je enkrat konec. Nikoli ni težje, kot je zdaj. V tem trenutku je najtežje. Lepši časi šele pridejo. Naslednje leto se boš rešil še kemije in na fakulteti boš študiral to, kar te veseli."
Zakaj sva ravnala drugače? Morda je edina razlika v tem, da sva pri Lanu videla, kaj je naredil, pri Leu pa sva videla, česa ni naredil.
Sporočilo te zgodbice je očitno, pa vendarle si zapomnite:
Vsak drekec je vreden pohvale in noben neuspeh ni tako velik, da v njem ne bi videli tudi uspeha, ki ga je vredno pohvaliti.
Leo je končal fakulteto in je zdaj moj pomočnik v podjetju, Lan pa je v osmem razredu.
V teh letih smo v družini oblikovali novo navado: da pohvalimo samega sebe. Ne čakam, da to stori kdo drug. Zelo spoštujem svojo osebnost in pomembno mi je, kako ocenjujem različne situacije in kako reagiram na različne izkušnje.
Vsakič, ko naredim nekaj dobrega, si rečem: Bravo jaz!
In če mi kdo drug reče: »Bravo, Ivan!« se moja duša nasmeje, napolni s kisikom (energijo) za naslednja dejanja, ko si bom zaslužil (samo)pohvalo.
Zdaj vas prosim, da z miške dvignete roko nad glavo, jo spustite na nasprotno ramo, za hipec se spomnite, kaj ste dobrega naredili za druge ali pa zase, se prijateljsko potrepljajte po rami in si recite: »Bravo jaz! Rad/a se imam!« |
