Kot študent sem bil glavni in odgovorni urednik študentskega časopisa Katedra. Pri skoraj vsaki številki sem bil v tiskarni pri prelomu, montaži in pri tiskanju, vsaj tako dolgo, da sem dobil prvi izvod v roke. Včasih so tiskali ponoči in to je imelo poseben čar. Vsaka številka je bila posebno doživetje in z nostalgijo se spominjam vonja po tiskarski barvi. 

Časi so drugačni, tudi barve imajo najbrž drugačen vonj, a moj spomin je isti.

Pred nekaj dnevi sva s prijaznim Igorjem preko spleta uredila vse v zvezi s prelomom in montažo knjige in to ne, da bi se videla. Vem, v kateri tiskarni bodo knjigo tiskali in kakšne stroje imajo, a fizično mi ni treba biti več prisoten.  A vseeno čutim vonj tiskarske barve, kar pomeni, da bo kmalu konec tiskanja in da bom ves presrečen vzkliknil: Izšla je Kitajska študija!!!

 

Knjiga me je pravzaprav pritegnila zaradi podnaslova: najobsežnejša študija o prehrani in zdravju, ki je bila kdaj koli narejena. Naslov knjige je: KITAJSKA ŠTUDIJA. Preberem jo in ugotovim, da ta knjiga ne govori o Kitajcih, ampak o meni, o moji ženi, mojih otrocih, starših, prijateljih, znancih, o vseh ljudeh. In piše o tem, kar je za vsakega najpomembnejše. Takoj napišem ponudbo za odkup avtorskih pravic. Plačamo nekaj tisoč evrov. To je le avans. Treba bo še plačati. Knjigo prevedemo, lektoriramo in odštejemo naslednjih nekaj tisoč evrov. Knjiga gre v tisk. Spet nekaj tisoč evrov. Za promocijo knjige bo šlo nekaj deset tisoč evrov. Ves denar in dva meseca mojega življenja, ko nisem delal skoraj nič drugega, vse to je vredno sporočila, ki ga ta knjiga nosi v sebi.

 

Kaj pa zaslužek? A se bo splačalo? Koga še zanima zdravje? Ljudje hočejo recepte in ne knjig!
Ni pomembno! Tudi, če bomo pri tem projektu izgubili nekaj tisoč evrov, si ne bi mogel odpustiti, da Slovencem ne bi ponudil nekaj tako neprecenljivo koristnega. 

Vesolje, tako in tako, vse povrne. Vsaj do zdaj je bilo tako.

 

Ponosen sem nase, družino in sodelavce, ker mislijo in čutijo enako. Nekdo je rekel: če damo za poplave, potrese, revne, lačne  … bomo dali še za Kitajsko študijo. Z njo bomo lahko osrečili tisoče in tisoče ljudi. Naj stane, kar hoče.

Nekaj velikega smo naredili. 

 

Torej, dragi prijatelji, naslednjo sredo pakiramo in pošiljamo prve izvode. Tako vsaj zagotavljajo ljudje iz tiskarne, ki jih osebno ne poznam in jih še nisem videl, a vonj po tiskarski barvi napoveduje nekaj zelo vznemirljivega.

Vonjate?