V naši civilizaciji se je udomačilo pojmovanje ljubezni kot akta dajanja. Darilo je materializirana ljubezen. Če nekoga ljubiš, mu v znak ljubezni nekaj daš (podariš). Več kot daš, s tem izražaš večjo ljubezen. In nasprotno.
Ne gre vedno za materialne stvari. Včasih kdo izsiljuje kaj bolj dragocenega: npr. čas, pozornost, spoštovanje … Saj poznate: če me 'maš rad, potem … Ta izsiljevalska logika je utemeljena s tisočletno prakso, da je ljubezen dajanje, je pa v resnici zloraba ljubezni. Temu se ne reče ljubezen.
Če ljubezen pomeni »delati Dobro« (namerno veliki D), velikokrat z dajanjem »delamo Nedobro« (kar koli je že predmet dajanja), torej je to neljubezen. Nekoč sem prebral pametno misel: »Če želiš nekomu uničiti življenje, mu moraš podariti vse!«
Če sam čutiš, da te dajanje izpolnjuje z ljubeznijo, potem daš – daš zato, ker preprosto moraš dati. Takrat te ne zanima, kako bo prejemnik to sprejel in ali bo sprejel. Dajanje je egoistično dejanje.
Kolikokrat ste komu kaj podarili, pa o tem prav nobenemu niste niti črhnili, tudi obdarovancu ne, in pri tem niste ničesar pričakovali. Začutili ste, da morate dati, in ste dali, pa ne zato, ker se spodobi, ker to kdo pričakuje, pogojuje …
Ljubezen preneha s trenutkom, ko zanjo postavljamo pogoje.
Ljubezen pomeni spoštovati odločitve vsakega, tudi če so to nezdravje, nebogatstvo, neizobraženost, nesreča, in ga sprejeti z vsem tem in dovoliti, da dela napake, da nima, da ne ve, da je bolan ali nesrečen. Drugačna ljubezen? Prava ljubezen?
Za ljubezen:
- Nič ne zahtevaj in ne pričakuj, čeprav ima to, kar si želiš, nekdo v velikih količinah.
- Nič ne daj, ker to nekdo zahteva, želi, pričakuje ali pa ker se spodobi ali ker sam pričakuješ kakšno korist.
Oziroma:
- Daj, če boš ob tem začutil veselje, da delaš Dobro in ne pričakuješ nič v zameno za to.
- Sprejmi vse s hvaležnostjo, brez občutka, da moraš dati nekaj nazaj.
Koga imate radi? |
