Če bi vedel, da bom tako dolgo živel, bi bolj poskrbel zase.
Te modre, a pogosto prepozno izrečene besede slišim skoraj vsak dan.
Ko smo mladi nimamo občutka, da življenje vseeno dolgo traja. Živimo v nekem čudnem času: nismo niti tukaj in sedaj, niti v preteklosti niti v prihodnosti. Kot da bi živeli izven časa, v nekem transu, kjer čas ne obstaja.
Zanesljivo si nihče ne želi umreti mlad in zdrav, kar je sicer odličen način, da se izognemo vsem težavam staranja. Zakaj potem SEDAJ nič (skoraj nič) ne naredimo, za svoje zdravje v prihodnosti. Zakaj tako malo ljudi deluje preventivno? Zakaj danes ne skrbimo, da zaužijemo čim manj strupov, da bodo organi dobro funkcionirali tudi v bodoče?
Zakaj vsaj malo ne telovadimo in tako ohranimo telo v dobri kondiciji, ki jo bomo še kako potrebovali? Kako bodo naše telo prenašale šibke mišice in krhke kosti? Zakaj si ne vzamemo nekaj časa in se ne naučimo osnovnih stvari o zdravem (normalnem, naravnem) načinu življenja.
Nič ne bo narobe, če se bomo v mislih preselili v prihodnost in pogledali sami sebe čez 10, 20, 30 ali več let. Gospa, ki jo imam zelo rad, mi je pri 60. govorila: Jaz sem že stara, zdaj je prepozno, če bi prej …« . Sedaj je stara 85, njena soseda ima 87 let in ji pravi »Tista starejša gospa«. Glede na sedanje zdravstveno stanje, lahko živi še 10 in več let. To bo polovica njenega življenja, ko je bila stara 60 let in ko je trdila, da je prestara.
Če komu pri šestdesetih povem možnost, da bo živel še 60 let se nejeverno nasmehne. Kaj pa, če bo res? Naši dedki so bili pravi starčki pri 50, umirali pri 60. Sedaj je normalno, da živimo 80 ali 90 let. Čez 10 ali 20 let bo pričakovana starostna meja občutno višja, čez 30 let bomo morda »pogruntali« način, da bomo živeli 120 ali več let. Kdo pa si želi dolgoletnega umiranja?
Skrbimo za svoje zdravje, kot da bomo živeli 200 let, skrbimo za polnost svojega življenja, kot da živimo svoje zadnje dni.
Ne glede, koliko let imamo pred seboj, bomo dolgo živeli. En dan trpljenja traja celo večnost.
Vem, da nikoli ne moremo narediti vsega, najboljšega … ampak pomembno je, da naredimo vse, kar lahko. In vztrajno ponavljam: ni treba veliko, samo malo je treba. Da si potem ne bi očitali – oh, če bi vedel, da bom tako dolgo živel…
Če boste potrebovali našo pomoč, pokličite ali pišite. Lahko vam pomagamo, kolikor pač znamo in zmoremo. To pa ni malo.
Skrbite zase.
 |
