Danes je svetovni dan zdravja.

Kaj pa je zdravje? 

Če vprašate zdravnika, bo odgovoril, da je zdravje odsotnost bolezni. 

Če vprašate farmacevta, kdo je zdrav, bo odgovoril, da tisti, ki ne jemlje zdravil.

Zdravniki vztrajno iščejo bolezni, razvijajo nove aparature, odkrivajo nove metode, vabijo na preventivne preglede, oblikujejo normative, s katerimi nas primerjajo z idealnimi stanji. Tako lahko vsakemu najdejo kakšno »bolezen« in vsi smo postali bolniki. Celotno družbo so spremenili v kolektivnega pacienta. In ne samo to, skoraj so prepovedali laično govorjenje o zdravju. O zdravju lahko govorijo samo zdravniki. 

 

Farmacija je za vsako stanje izmislila, s čudno tujko poimenovano, zdravilo. Če smo bolni, moramo jemati zdravila, če nismo bolni, moramo zdravila jemati, da ne bi zboleli. Ali veste, kaj imajo skupnega vsa zdravila tega sveta? Kaj enako piše na vsakem navodilu za milijone različnih zdravil? Odgovor: "Tudi to zdravilo, tako kot vsaka druga zdravila, ima stranske in neželene učinke."

 

Zdravje ni ustavna pravica. Biti bolnik je ustavna pravica. In ker je vsem postalo jasno, da gre za dve nasprotujoči si strani, smo si namislili varuha bolnikovih pravic. Kot da bi imeli kakšne druge pravice, kot biti bolni. Kot da bi smeli kaj drugega zahtevati, kot to kar piše v izjavi, da dovoljujemo, da delajo vse, kar hočejo in da prevzamemo odgovornost za vse stranske in negativne učinke.

 

Sami moramo skrbeti za svoje zdravje, za vse druge je naše zdravje le dober posel. 

Poveličujmo svoje sposobnosti samoozdravitve. Spoštujmo svojega notranjega zdravnika, ki nas edini resnično neštetokrat pozdravi. Pomagajmo mu. Živimo zdravo in v sožitju sami s seboj, z drugimi ter z naravo!
Pravo zdravje ni samo odsotnost bolezni, ampak občutek sreče in notranjega miru, polnosti življenja, koristnosti in sočutja do vseh.

Slavimo zdravje.