Ko je gospa prejela prejšnje pismo, inspirirano z dejanskim pogovorom, me je prosila, naj nekaj napišem o zahvalnem dnevu, ker so ravno tistega dne v Združenih državah proslavljali zahvalni dan, ki nekako počasi začenja pridobivati na veljavi tudi pri nas. Kako na to izkazovanje hvaležnosti gledam? 

V četrtek sem imel veliko drugih obveznosti in sem se k pisanju spravil v petek, nakar ugotovim, da je petek veliko bolj zanimiv in pomemben dan, ki je tudi povezan s hvaležnostjo. V petek je bil  Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami. Ne razumem povsem zakaj "boja", saj je vsak boj oblika nasilja. Z nasiljem proti nasilju!? Pravi "boj" proti nasilju nad ženskami je nenasilna (samo)prevzgoja infantilnih moških, ki niso sposobni živeti v zvezi enakopravnih in enakovrednih partnerjev. 

Pa sem si rekel, da bom o četrtku in petku pisal v soboto, pregledal v nedeljo in poslal v ponedeljek.

 

Vem, da veliko žensk trpi v partnerski zvezi, ne samo zaradi fizičnega nasilja. Trpijo, ker so nespoštovane, ker jim moški ne pokaže, kako ji je hvaležen, kako zelo so pomembne. Statistika pravi, da vsaki peti moški fizično trpinči partnerico. Najbrž trpinčijo tudi otroke. Nasilnež je nasilnež! 

Pravijo, da je moško fizično nasilje le odgovor na verbalno žensko nasilje, le upravičeno opozorilo, da mora vedeti, kdo je kdo in kje je komu mesto. Torej, naj bodo ženske takšne, kot hočejo moški in potem bodo manj tepene! Pošastno! 

 

Kakšen junak moraš biti, da udariš šibkejšega, seveda fizično šibkejšega? Ali se ti junaki zavedajo, da s tem dokazujejo lastno mentalno, čustveno in duhovno impotentnost? Razumem, da so ti ljudje najbrž doživljali nasilje, da v njihovi podzavesti obstaja program, po katerem nagonsko nesoglasja rešujejo z nasiljem, a tudi oni morajo razumeti, da je njihovo nasilje nedostojno, nedopustno, primitivno, strahopetno in na koncu tudi kaznivo dejanje. Če se temu ne morejo upreti, morajo vedeti, da nujno potrebujejo strokovno pomoč. Opravičila ni!

Vsak odrasli moški se mora vsak dan vprašati: s čim sem si zaslužil, da ta čudovita oseba živi z menoj, mi stoji ob strani, mi pomaga, kuha, lika, čisti. Vsak dan se pravi "mačo" vpraša: "kaj bom danes dobrega naredil za svojo ženo?". To je vprašanje, ki moške naredi zares odrasle, celovite osebnosti, ki jim ni treba s pestmi dokazovati, da niso več nebogljeni in ubogljivi fantki. 

 

Biti hvaležen pomeni zavedati se tistega, kar si in kar imaš in tistemu dati pravo vrednost. Nič ni samoumevnega. Ni samoumevno, da smo živi, zdravi, da imamo kaj za jesti in piti, da smo na toplem in da neka druga oseba živi z nami. Ne biti hvaležen pomeni, ne zavedati se vrednosti tistega, kar smo in kar imamo. Ni pomembno ali si to zaslužimo, ali smo do tega upravičeni, ali nam to pripada. Pomembno je zavedanje, da to smo, da to imamo in zavedanje, da smo lahko v trenutku brez tega. Brez tega zavedanja ne moremo ničesar pravilno vrednotiti in biti srečni.

Zahvalni dan je pač ameriška folklora, ki z našo tradicijo nima ničesar skupnega. Američani proslavljajo dan, ko bi naj s puranom pogostili Indijance, potem pa so jim odvzeli zemljo, življenja, svobodo, kulturo, dostojanstvo. Vsakdanje versko zahvaljevanje je vsakdanja folklora različnih cerkva, ki v človeku krepijo občutek strahu in lastne nevrednosti. Zahvaljevati se nekomu, kot da bi ta bil živo konkretno bitje, ki od nas zahteva hvaležnost in ponižnost ter občutek, da smo nedostojni njegove ljubezni, ni dejanje hvaležnosti, ampak posledica strahu pred peklom. Hvala za takšne hvaležnosti.

 

Biti hvaležen ženi, pomeni zavedati se lastne vrednosti: dovolj sem vreden, da ta pomembna oseba želi živeti z mano. Biti hvaležen ženi, pomeni spoštovati njo, njene misli in njena čustva ter njeno delo.

Junak našega časa je moški, ki zna osrečiti svojo ženo in ji pomagati, da živi polno, samostojno, suvereno življenje, v katerem bo razvila vse svoje talente in v katerem bo tudi ona hvaležna, da ima takšnega moškega.

 

Pravzaprav so junaki našega časa – junakinje.
Občudujem in spoštujem vse in vsako posebej.