Ne vem in ne zanima me, zakaj se je vodstvu Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani tako mudilo s sklicevanjem novinarske konference, ko v tistem trenutku o smrti 10 mesečnega dečka niso znali nič več kot to, da je tehtal 3 kilograme in pol in da je umrl zaradi zastrupitve krvi.
O vzrokih smrti ni bilo kaj za povedati, zato se je novinarska konferenca zdela za lase privlečen povod, da predvsem dva zdravnika povesta nekaj o vegetarijanstvu, kot nenaravnem in zdravju nevarnem načinu prehranjevanja.
Predstavnika UKC Ljubljana sta opozorila na splošno nevarnost veganstva in skoraj zagrozila z odvzemom otroka vsem, ki otrok ne bodo hranili tudi s hrano živalskega izvora. Izjavila sta, da je neuživanje mesa in na sploh hrane živalskega izvora nenaravno in zdravju nevarno.
Ni še bilo novinarske konference, kjer bi zdravniki obtožili vsejede starše, če so njihovi otroci dvakrat predebeli, že imajo ali bodo najverjetneje imeli težave s srcem in ožiljem, pritiskom, osteoporozo, sladkorno, alergijami … in bodo odlični konzumenti medicinskih storitev in farmacevtskih izdelkov.
Novinarji, lačni in žejni senzacij in z nezadostnim znanjem o prehranjevanju in zdravju, so pohiteli z reportažami o nevarnostih vegetarijanstva in veganstva. Mimogrede in med vrsticami smo lahko »izvedeli«, kako so vegetarijanci čudni ljudje: odklanjajo zdravo hrano, odklanjajo zdravljenje, so fanatiki … in na dan privlečejo skoraj 10 let star primer umrlega otroka, ki še nima sodnega epiloga. Res je, da so že naslednji dan objavili drugačne prispevke o družini intelektualcev in zdravice, ki so dolga leta popolnoma zdravi vegetarijanci. Novinarji so opravili popravni izpit, a zdravniki (še) niso.
V tako čustveno nabitem ozračju, ko je krivca za smrt otroka treba nujno najti, je težko razpravljati na podlagi argumentov, je pa ravno poudarjanje argumentov nujno za trezno in objektivno presojo. Obstaja možnost, da se smrt tega otroka razume kot kronski dokaz nevarnosti veganstva in sredstvo za ustrahovanje vseh, ki to so ali bi želeli postati. Ker bi s tem nastala velika družbena škoda in negativne posledice za zdravje velikega števila ljudi, čutim odgovornost, da opozorim na nekaj dejstev.
Prvič. Rastlinojedstvo se ni pojavilo kot posledica filozofskih, verskih ali moralnih vzgibov. Odklanjanje uživanja hrane živalskega izvora je posledica zdravstvenih argumentov. Ni nobenega dokaza, da so velika imena svetovne zgodovine (Sokrat, Darwin, DaVinci, Einstein, Tolstoj, Clinton, Carl Lewis…) vegani iz nezdravstvenih razlogov. Torej, ne gre za verske fanatike ali militantne moraliste, ki so pripravljeni žrtvovati lastno zdravje zaradi filozofskih prepričanj in bi jim bilo nevarno slediti. Nasprotno: sodobni ljudje se odpovedujejo hrani živalskega izvora skoraj izključno zaradi svojega zdravja. Vsakomur dostopne statistike kažejo, da je v državah, kjer uživajo veliko hrane živalskega izvora in visoko procesirane hrane, največ sladkorne bolezni, osteoporoze, raka, multiple skleroze in drugih bolezni. Res pa je, da so zagovorniki pravic živali bolj glasni in agresivni del nemesojedcev (ki pogosto uživajo nezdravo rastlinsko hrano in torej niso pravi vegetarijanci), kar pa v ničemer ne zmanjšuje velikega pozitivnega učinka uživanja polnovredne rastlinske hrane na zdravje posameznika, tudi otroka.
Drugič. Hrana, živalskega izvora ne vsebuje ničesar, kar ne bi vsebovale rastline. V zelenjavi in sadju je vsega več (beljakovin, ogljikovih hidratov, maščob, vlaknin, vode, mineralov, vitaminov, encimom, sladkorjev) v biološko bolj dostopni obliki kot v hrani živalskega izvora. Hkrati polnovredna hrana rastlinskega izvora, za razliko od hrane živalskega izvora, ne vsebuje ničesar škodljivega. Zakaj bi bilo torej za rast in razvoj nujno uživati hrano živalskega izvora? Rastlinska hrana naj ne bi zagotavljala samo dveh snovi, in sicer vitamina B12 in vitamina D. Že nekaj let je v številnih raziskavah dokazano, da je vitamin D pravzaprav hormon, ki ga telo samo sintetizira. Vitamin B12 vsebuje tudi hrana, ki jo uživajo rastlinojedci in ga delno ustvarjajo lastne bakterije. V resnično zelo izjemnih primerih je treba dodajati ta dva vitamina, najnovejše študije in dolgoletna praksa dokazujejo, da se lahko varno prehranjujemo tudi brez dodajanja teh vitaminov.
Zagotavljanje idealnega načina prehranjevanja brez hranil živalskega izvora ni zahtevno, kar bi naj lahko obvladali le redki. Je preprosto, logično in naravno.
Seveda vsaka enostranskost povzroči težave: če bi jedli samo fižol in pili samo sojino mleko, bi resno ogrozili svoje življenje, enako kot če bi jedli samo meso in pili samo kravje mleko. Kar pa je zanesljivo, je dejstvo, da nihče v zgodovini človeštva še ni umrl samo zaradi neuživanja živil živalskega izvora.
Sodobni človek se odpoveduje hrani živalskega izvora in visoko predelani (rafinirani) hrani rastlinskega izvora predvsem, pogosto izključno, zaradi lastnega zdravja. Za mnoge je postranska korist, nemučnje in neubijanje, velikanska korist za okolje, manj odsotnosti zaradi bolezni, državni zdravstveni proračun ipd. To je svetovni trend, ki ga poskuša živilska, prehranska in farmacevtska industrija upočasniti, kolikor ga le lahko.
Pred približno enim mesecem, v neki oddaji nacionalne TV o knjigi Kitajska študija, v kateri so predstavljene najobsežnejše neodvisne raziskave vpliva hrane na zdravje človeka, si je neka prehranska strokovnjakinja privoščila strokovni škandal, ko je javno povedala, da ne pozna rezultatov teh raziskav, a je kljub temu pozvala gledalce, da še naprej vsak dan uživajo meso in mleko.
Enako škandalozne so izjave predstavnikov UKC Ljubljana, da je prehranjevanje, posebej otrok, brez živalskih izdelkov zdravju nevarno.
Ni prav, da naši strokovnjaki ne poznajo rezultatov verodostojnih znanstvenih raziskav, če pa jih poznajo in govorijo drugače, potem je to nekaj bistveno hujšega.
Katero hrano živalskega izvora naj bi užival desetmesečni otrok, da bi bil zdrav? Kravje mleko, ki je medicinsko prepovedano do najmanj 6 mesecev starosti? Kako to, da do šestega meseca smrtno nevarna snov (kravje mleko in mlečni izdelki), naenkrat postane nepogrešljiva za rast in razvoj zdravega deset mesečnega otroka? Kaj, če je ta snov nekaterim otrokom nevarna še kakšen mesec dlje? Naj bi otrok po šestih mesecih jedel meso ali jajca? Zdravniki priporočajo dojenje čim dalj časa, tudi do enega leta in dlje. Otroka šele po šestem mesecu začnemo navajati na gosto hrano s sadnimi in zelenjavnimi kašicami? Naj bi bilo krivo materino mleko, ker bi naj mati ne uživala živalske hrane? Katero hrano živalskega porekla pa je krava, da ustvari na hektolitre mleka? Ali je mleko vsejedih mater kvalitetnejše od mleka vegetarijank? Znanost ugotavlja, da ni? Nasprotno!
Če se ugotovi, da konkretni starši zanemarjajo konkretnega otroka, bodisi tako, da ima otrok dvakrat preveč ali dvakrat premalo kilogramov, naj stroka ugotovi zakaj in naj ti starši odgovarjajo.
Naj uvedejo testiranje mleka mater, ki pojedo preveč visoko predelane industrijske hrane, mastne hrane, veliko hrane živalskega izvora, mater, ki zaužijejo veliko zdravil, ki kadijo, pijejo alkohol, živijo v hudi stiski, in tudi mleko mater, ki uživajo polnovredno rastlinsko hrano.
To bi bilo veliko prepričljivejše in koristnejše, kot pa pavšalno, neodgovorno in nestrokovno kazati prstom na milijarde ljudi, ki (skoraj) ne uživajo živalske hrane in jim je popolnoma vseeno kako jih kdo imenuje. Vse statistike kažejo, da ti ljudje imajo manj bolezni zaradi katerih so prepolne bolnišnice bogatih družb, med njimi tudi UKC Ljubljana.
Namesto podcenjujočega odnosa do nevsejedcev z označevanjem, da gre za ljudi, ki so nevarni sebi in drugim, pričakujem od tistih, ki imajo vpliv na javno mnenje pošteno in objektivno informiranje, katera hrana je zdravju koristna in prispeva k ozdravitvi in katera hrana ni zdravju koristna in upočasnjuje ali onemogoča ozdravitev. Ustvarjanje lažne dileme »za ali proti živalim« oz. »za ali proti hrani živalskega izvora« ne prispeva k boljšemu zdravju ljudi.
Sporočilo, čeprav lokalnih, zdravnikov ima tudi vzgojni učinek na njihove mlajše kolege in študente medicine ter tudi na laično javnost, ki verjame, da ti ljudje sledijo strokovni literaturi in da govorijo tisto, kar koristi javnemu interesu in ne interesu prehranskih, farmacevtskih ali medicinskih lobijev.
Na srečo imamo na razpolago znanstveno objektivne, verodostojne informacije mednarodno uveljavljenih znanstvenikov - raziskovalcev, ki ne pripadajo nobenim lobijem in nam ne ponujajo lastnih mnenj ter prepričanj, ampak znanstveno ugotovljena dejstva. Ta pa so drugačna, kot smo jih slišali iz ust ljubljanskih zdravnikov in brali iz nekaterih novinarskih komentarjev.
Ivan Soče
|
